Astrofotografska programska oprema za začetnike: s čim v resnici začeti

Obstaja poseben način, kako ljudje zapustijo ta hobi, in z nebom nima nobene zveze.

Kupijo teleskop. Dobijo prvo noč posnetkov. Vprašajo, katero programsko opremo uporabiti, in pravilno jim povedo, da je PixInsight najboljši. Namestijo ga, odprejo mapo FITS-ov, pogledajo vmesnik, ki predpostavlja, da že vedo, kaj je screen transfer function, in ga zaprejo. Tri mesece pozneje je teleskop v omari in sklep je „astrofotografija je težja, kot sem mislil”.

Oprema je bila v redu. Podatki so bili v redu. Programska oprema je bila pravilen nasvet, dan napačni osebi.

Vprašanje, ki ga nihče ne postavi prvi

Običajni okvir je „kateri program je najboljši”. To vprašanje ima odgovor in ta odgovor je začetniku neuporaben, ker je najboljši program najboljši v rokah nekoga, ki je že porabil mesece, da se ga je naučil.

Koristno vprašanje je drugačno: kaj ta program zahteva, da vem, preden mi bo dal sploh karkoli?

Vsak kos astrofotografske programske opreme pade nekam na to lestvico, in kam pade, je za tvojih prvih šest mesecev veliko pomembnejše od kakršnekoli razlike v kakovosti izhoda.

Kaj vsak od njih zahteva od tebe

DeepSkyStacker. Brezplačen, samo za Windows. Zahteva, da ločeno naložiš light, dark, flat in bias posnetke, izbereš metodo sestavljanja in vrednost kapa, nato pa rezultat dokončaš kje drugje – ker se ustavi pri integraciji. Kar pride iz njega, za vsakogar, ki ni bil opozorjen, izgleda kot ploščat siv pravokotnik, in korak, ki to spremeni v fotografijo, ni v programu. Razumno, če že obvladaš Photoshop. Begajoče, če ga ne.

Siril. Brezplačen, teče povsod, resnično odličen, aktivno razvijan. Zahteva, da poznaš zaporedje operacij in parametre za vsako: katero metodo registracije, kateri algoritem zavračanja, kakšno stopnjo ekstrakcije ozadja, kako daleč raztegniti. Njegove skripte za enokadrne barvne kamere sredino tega avtomatizirajo, kar je resnična pomoč. Če je proračun tvoja omejitev in uživaš v učenju orodij, je to pošteno priporočilo in ne stane nič.

PixInsight. Plačljiv in daleč najgloblje orodje na tem področju. Zahteva mesece. Vmesnik je starejši od sodobnih konvencij, dokumentacija predpostavlja besednjak obdelave signalov, in njegova moč izhaja iz iste globine, ki ga dela počasnega. Vsak, ki se ga je naučil, pravi, da je bilo vredno, in vsak od njih govori resnico. Za večino ljudi je še vedno napačen prvi nakup, ker se obdelave ne moreš naučiti iz slike, ki je nikoli nisi naredil.

AutoStakkert, RegiStax, PIPP, WinJUPOS. Planetarna astrofotografija. Štirje programi, vsak zase dostopen, in zaporedje med njimi je tisto, kjer se ljudje izgubijo – kateri vrstni red, kateri vmesni format, zakaj je rezultat mehak, ko je vsak korak izgledal v redu.

Akastroid. Delamo ga mi, in to beri s tem v mislih. Zahteva mapo. Vsaka odločitev s seznama zgoraj je izmerjena iz tvojih posnetkov, namesto da bi te vprašal, in potem ti pokaže, kaj je bilo odločeno in zakaj. Brezplačen z vsemi funkcijami – tri izvoze, da ga preizkusiš.

Kaj pomeni „izmerjeno namesto vprašano”

To je del, ki ga je vredno razumeti ne glede na to, kateri program izbereš, ker ti pove, kaj ti parametri v resnici so.

Skoraj nobena od nastavitev, po katerih te sprašujejo, ni stvar okusa. Katera metoda zavračanja ustreza stacku, je funkcija tega, koliko posnetkov imaš in koliko se razlikujejo – to je preštevno. Kako močno dekonvolvirati, je odvisno od izmerjene širine zvezd in razmerja med signalom in šumom – to je merljivo. Ali drizzle pomaga, je odvisno od tega, ali so bili tvoji posnetki resnično ditherani, kar je v posnetkih. Kam sodi črna točka, je odvisno od tega, kolikšen delež slike je nebo, kar je na širokem polju okoli 98 % – in splošna privzeta vrednost je približno trikrat previsoka, zato imajo začetniške slike tako pogosto sivo ozadje.

Izkušen astrofotograf na teh mestih ne sprejema umetniških odločitev. Ocenjuje meritve na oko, dobro, po letih vaje. To je spretnost, ki jo od tebe zahtevajo, preden ti dovolijo prvi rezultat, in vredno je vedeti, da je to spretnost ocenjevanja, ne presoje.

Praktičen vrstni red

1. Dobi rezultat iz svoje prve seje, kakršenkoli rezultat. Ne dobrega. Pravega, iz svojih lastnih posnetkov, tako da se zanka od neba do fotografije enkrat sklene. Vse po tem je lažje, ker imaš stvar, ki jo izboljšuješ, namesto uganke, ki jo rešuješ.
2. Nauči se, kaj naredi en korak, tako da ga spremeniš. Raztegni predaleč in poglej, kaj se zgodi z ozadjem. Izklopi odstranjevanje gradienta in poglej, kaj je nebo počelo. To je precej hitreje kot branje o tem.
3. Popravi zajem, ne obdelave. Skoraj vsako začetniško sliko omejujejo posnetki, ne programska oprema – fokus, sledenje, brez flat posnetkov, prekratke osvetlitve. Glej diagnosticiranje slabih astrofotografij in kaj dark, flat in bias posnetki v resnici naredijo.
4. Potem, če hočeš globino, se pojdi pošteno naučit PixInsight ali Siril. Do tega trenutka veš, čemu so operacije namenjene, in krivulja učenja je krivulja, ne zid.

Napaka je narediti četrti korak prvi.

S čim v resnici začeti

• Si na Macu: DeepSkyStacker ni možnost. Siril ali Akastroid.
• Proračun je omejitev in rad se učiš orodij: Siril. Brezplačen, dober, in skupnost okoli njega je ustrežljiva.
• Imaš pametni teleskop (Seestar, Dwarf, Vespera): nekaj, kar mapo FITS-ov bere neposredno brez nastavljanja. Glej vodič za Seestar.
• Čas je omejitev in hočeš fotografijo ta teden: Akastroid, ali Sirilove skripte, če bi raje ne plačal.
• Snemaš planete: veriga štirih programov deluje in je brezplačna; ena aplikacija, ki opravi isto delo, je vredna denarja predvsem zaradi časa.
• Prepričan si, da hočeš obvladati obdelavo kot samostojno obrt: PixInsight, in sprejmi mesece.

Pošten povzetek

Najboljša astrofotografska programska oprema za začetnika je tista, ki ti v prvem tednu da končano sliko iz tvojih lastnih podatkov. Ne zato, ker bi hitri rezultati šteli več kot dobri, ampak ker nihče ne napreduje v nečem, česar ni niti enkrat dokončal.

Če hočeš videti, iz česa delovni tok v resnici sestoji, preden karkoli izbereš, je vsak korak od surovih posnetkov do končane slike izpisan tukaj – vključno s tem, koliko učenja te stane vsak korak.